TOK ŽIVLJENJA

V mojih najstniških letih smo poletje preživljali pri Soči. Čeprav je znana kot ne posebej topla reka, smo poznali predele kjer voda ni bila ledeno mrzla in se je dalo plavati.

Ste kdaj plavali v deroči reki? Ste bili tako pogumni ali optimistični, da ste plavali proti toku? Ste? Tudi jaz. Pa nisem prišla daleč. Mahala sem z rokami in nogami in se na vse pretege trudila, največ kar sem dosegla pa je bilo, da sem »plavala« na mestu. Potem sem ugotovila lažji in hitrejši način – plavati s tokom. Pustiti reki, da me »nese«.

Mislim, da je enako tudi v življenju. So obdobja, ko »plavamo s tokom« in imamo občutek, da nam vse teče gladko, da se stvari same rešujejo. Da nas življenje podpira.

In so tista druga obdobja, ko se nam zdi, da nam gre vse narobe, da vse zahteva veliko truda in energije in imamo občutek, da se nikamor ne premaknemo. Ali celo, da se vrtimo v krogu.

Se zgodi tudi vam? Kaj takrat naredite? Se še bolj trudite?

Tudi jaz sem se včasih. Z glavo skozi zid. Ne glede na posledice.  Z leti pa sem ugotovila, da to ni najboljša pot.

Življenje mi je »dalo«nekaj lekcij, skozi katere sem se naučila, da gre neko svojo pot, pot na katero vplivajo tako moja dejanja, prepričanja in namere kot tudi dejanja, prepričanja in namere drugih ljudi.

Najbolj živo sem to doživela, ko je mama drugič zbolela za rakom. Zdravniki si ji priporočili operacijo s katero bi ji odstranili tudi glasilke.

Takrat je bila pred njo velika dilema. Pristati na operacijo in izgubiti svoj glas, možnost prepevati ob znanih melodijah, ker je res rada počela ali tvegati, da bodo rakaste celice zrasle do te mere, da ne bo mogla več jesti.

Kar nekaj časa je trajalo, da se je odločila in vmes je tudi mene spraševala za nasvet. Takrat sem že bila toliko modra, da sem ji rekla, da je odločitev njena.

Sem pa kar nekaj časa potrebovala, da sem bila res notranje mirna, ko sem pomislila, da lahko njena odločitev pomeni, da se bova poslovili za vedno. Prezgodaj zame.

A sem srčno želela, da je odločitev res njena. Da bi bila odločitev sprejeta s podporo življenja in ne iz strahu.

Spomnim se, da sem hodila k Soči takrat. Voda, Soča ali morje, sta moja zaveznika v trenutkih, ko potrebujem okrepiti občutek miru, svobode in prostranosti. Ko sem gledala Sočo kako si utira pot skozi kamenje in skale, sem začutila tisti mir, ki sem ga »iskala«. Trenutek, ko veš, da boš  u redu, kakorkoli se bo zgodilo.

Mama se je, na koncu, odločila za operacijo. Po tistem ni bila več ista. Manjkal ji je njen glas, možnost petja in izražanja v vsej njeni polnosti.

Je bila njena odločitev prava ali ne? Je to pomembno? Verjetno je bila takrat, v tistem trenutku, prava zanjo, zato se je tako odločila.

Sicer pa je zame prav ali narobe, način razmišljanja, ki sem ga »spustila« iz svojega življenja. Saj sem spoznala, da je v tem svetu dualnosti vse vedno prav in narobe. Istočasno. Odvisno iz katerega zornega kota gledamo.

V resnici se odločamo le o poti, kjer je več življenja, poti, ki »napaja« življenje v nas in poti, kjer čutimo vedno manj življenja.

In, če prepustimo življenju v nas,, da nas vodi, življenje vedno najde »pravo« pot. Tako kot reka.

Srečno,

Ingrid

Mogoče vas pritegne tudi: Novo leto novo poglavje v knjigi vašega življenja