NAPAKE SO DEL ŽIVLJENJA

»Največja napaka, ki jo lahko v življenju naredite je,

da vas je stalno strah, da jo boste naredili.« Elbert Hubbard

Priznam, delam napake. Nekatere tudi ponovim. Nenamerno.

Pred leti sem se zaradi tega »žrla«. Premlevala, razmišljala in se spraševala: »Kaj bi, če bi? Zakaj? Kako si lahko? Kaj si mislila?…«

Najbrž si lahko predstavljate. Narediš napako in potem »plačaš račun«. Nekateri računi so kar visoki. Nekatere »plačamo« drugim, nekatere sebi. Prav slednji so pogosto najvišji, saj jih plačujemo leta in leta. Leta in leta si očitamo napake, ki smo jih naredili zato, ker smo v določenem trenutku sprejeli »napačno« odločitev in jo udejanjili.

Zato mi je všeč »razmišljanje« dr. Rosenberga oz. njegov model Nenasilne komunikacije. Pravi namreč, da vsak od nas svoje potrebe zadovoljuje na najboljši način, ki ga pozna v tistem trenutku.

Jaz mislim, da je pomembno, da »spoznamo« kaj počnemo in spremenimo svoje ravnanje, če oziroma ko spoznamo, da nas ne vodi k uresničitvi naših želja, ciljev.

Mi pa, včasih, ker si ne želimo priznati določenih napak. Storimo še nekaj hujšega. Vztrajamo. Vztrajamo v službi, ki nas ne izpolnjuje; v razmerju, kjer ni več ljubezni; v okolju, ki nas ne podpira; pri študiju, na katerega smo se vpisali samo zato, ker tam, kamor smo želeli študirati, nismo bili sprejeti,..

Včasih samo zato, ker smo že toliko »vložili« in čeprav vemo, da to ni tisto, kar si želimo, kar nas izpolnjuje, kar daje barve našemu življenju, kar nam nariše nasmeh.

Zanimivo, nihče, ki se, na primer, vozi iz Nove Gorice v Ljubljano, ne bo v Kozini vozil še naprej proti Kopru, če dejansko želi priti v Ljubljano. Ne bo rekel: »Ne, ne morem sedaj obrniti in iti nazaj, tako dolgo pot sem že prevozil.« Ob prvi priložnosti bo obrnil in zavil v »pravo« smer, do točke (cilja), kamor želi priti.

V vsakodnevnem življenju, pri vsakodnevnih odločitvah, pa včasih storimo prav to. Mislimo si: »Sedaj ne morem zamenjati službe, saj sem že toliko dosegel tu, kjer sem. Ne bom začenjal (-a) nekje na novo.« Istočasno pa se vsak dan odpravimo v službo s kepo v želodcu in komaj čakamo, da mine tistih obveznih osem ur in izpolnimo svoje »obveznosti«.

Ja, včasih sem se »žrla« za »napake«, ki sem jih naredila. Danes nič več. Mogoče tudi zato, ker ne jemljem vsega tako resno. Dokončno. Mislim, da se počutim bolj svobodno zato, ker me ni strah delati napak.

Ko naredim »napako« oziroma v jeziku nenasilne komunikacije v trenutku ne izberem najboljše strategije za zadovoljitev določene potrebe, odpustim sebi in drugim, če je potrebno, »potegnem« nauk in grem dalje. Včasih pa naredim tudi korak »nazaj« ali začnem znova.

Kaj pa vi?

Srečno,

Ingrid

Mogoče vas pritegne tudi: Tok življenja